 |
Josip Jurčič
Kozlovska sodba v Višnji Gori |
 |
V Višnji Gori so znani po številnih znamenitostih: po slovečem polžu, nenavadni češnji, predvsem pa po pravdi zaradi kozla, ki je v lasti Lukeža Drnulje. Drnulja je bil nočni čuvaj, živel je v majhni hiši sredi mesta, kjer je imel v veži privezanega svojega kozla Lisca. Nekoč se je kozel odtrgal, se odpravil nekoliko naokrog in se ustavil pred vrtom mestnega svetovalca Andraža Slamorezca, kjer je željno opazoval vabljivo zelenjavo z mislijo, kako bi jo dosegel.
Slamorezec, ki Drnulje ni maral, je sprožil tožbo, in tako se je zbral sodni zbor kakor tudi množica radovednih Višnjanov. Prvi sodnik in župan Pavle Zaropotaj je predlagal za Lisca smrtno kazen, njegov gospodar pa naj bi dobil "pet palic" po podplatih, s čimer so se meščani najprej strinjali, nato pa le sklenili, da bodo poprej preverili, ali je kozel zagrešil "zločin" namerno ali pa morda sploh nima dovolj pameti. Zato so poslali Drnuljo, naj privede kozla pred sodni zbor. Nadaljevanje je opisano v odlomku v berilu na strani 121.
Preberi še:
Josip Jurčič: Jurij Kozjak
|
|
|
 |
Poslušaj odlomek iz berila v zvočni obliki.
Zvočni zapis je v MP3 formatu. Zaradi dolžine datoteke utegne prenos trajati nekaj minut.
Poslušaj:
Kozlovska sodba v Višnji Gori (interpretacija)
|
|
|
| |
Si pozabil/a geslo?
|
|
 |
O avtorju
Josip Jurčič (1844-1881) se je rodil v družini bajtarja in samostanskega kočijaža na Muljavi pri Krki. Šolal se je v Ljubljani (normalka, gimnazija). Sledil je literarnim napotkom Frana Levstika in zavzeto prebiral Walterja Scotta. Jurčičeva prva besedila so Spomini na deda, Jurij Kozjak, slovenski janičar in Domen. Poklicna pot novinarja in časopisnega urednika ga je vodila v Maribor, na Dunaj in v Sisak. Snov za svoja pripovedna dela je jemal iz kmečkega življenja (Sosedov sin), malomeščanskega okolja ter iz bližnje in daljne preteklosti (zgodovinska snov: Rokovnjači; o vojaških beguncih: Domen, o tihotapcih: Tihotapec). Napisal je prvi slovenski roman Deseti brat, vrsto kratkih pripovedi in dve tragediji (Tugomer in Veronika Deseniška). |
